Dokaze o borilnih veščinah najdemo po celem svetu. Med najstarejšimi umetniškimi deli, ki prikazujejo vojaške bitke z loki, so jamske slike iz Španije (španska Levante), datirane med 10.000 in 6.000 leti pred našim štetjem. Podobni dokazi, v enakem časovnem obdobju, o vojskovanju so bili najdeni tudi v množičnih pokopih v Nemčiji in v Jebel Sahabi. Vendar pa to niso edini kraji... Sledove najdemo tudi drugod po svetu; morda še starejše, saj je bojevanje, kamor spadajo tudi plesni obredi in lovljenje, tesno povezano z razvojem človeka že od samega začetka njegovega obstoja.
Za temelj modernih borilnih veščin velja kitajski Kung fu. Večina tradicionalnih kung fu stilov je na kitajskem prisotno že več kot 2,500 let in že takrat so bili prisotni elementi, ki so vključevali rokoborbo, ročne udarce, brce, vzvode, mete in padce - vse, kar dela borilno veščino efektivno. Kung fu ne moremo tretirati kot eno samo borilno zvrst. To je skupek različnih borilnih veščin, ki so se razvijale in prilagajale skozi tisočletja in postale velik in kompleksen sistem. Naj bi obstajalo več kot 300 različnih stilov Kung fuja. Velik vpliv na kung fu kakršen je danes, so imele indijske borilne veščine, ki pa so se v moderni dobi nekako porazgubile oz. se je z globalizacijo bolj populariziral jogijski del in je joga začela močno prednjačiti.
Med bolj znamenite stile kung fuja spada Shaolinski kung fu, katerega začetki segajo v 5. stoletje našega štetja. Po legendah naj bi bil njen začetnik Bodhidharma, potujoči indijski budistični menih, ki je z opazovanjem budističnih menihov v Shaolinskem templju uvidel, da so menihi telesno prešibki za opravljanje zahtevnih meditacijskih rutin. Bodhidharma je za menihe ustvaril gibalne vaje namenjene povečanju vitalnosti, razvoju telesne moči in za učinkovito samoobrambo. To naj bi bil začetek Shaolinskega kung fuja, kot ga poznamo danes.
Shaolin vključuje zen oz. chan filozofijo. To je posebna mešanica filozofij: budizma, konfucianizma in taoizma. Ko vadimo Kung fu, ki ima za osnovo zen filozofijo, ga vadimo na več načinov. Na ta način lahko z redno vadbo spremenimo naše telo v močno, razgibano in zdravo. Zen filozofija skupaj s kung fujem zagovarja znanje in teorijo, vendar vedno poudarja prakso da moramo vse preizkusiti na lastni koži, preden v to verjamemo. Zen uči srednjo pot, pot, ki je optimalna za vsakega posameznika. Ker pa smo si ljudje različni, tako po telesni strukturi, kot tudi po karakterju in kar je za enega dobro, ni nujno dobro tudi za drugega, je tudi srednja pot relativna.
Pri Shaolinskem Kung fuju se vadba srednje poti v praksi odraža s kombiniranjem mehke in trde vadbe. Ljudje imamo v navadi, da skačemo iz enega ekstrema v drugega. Hitro nas lahko zanese, da na življenjsko situacijo odreagiramo npr. preveč agresivno ali pa temu nasprotno preveč pasivno. V tem primeru je v zenu mojstrstvo najti to pravo mero agresivnosti in mirnosti, ki nam bosta služila tudi v vsakdanjem življenju in ne samo tekom vadbe.
Taoizem obravnava človeka kot del narave. Velik poudarek podaja na zdravje, uravnoteženo življenje in duhovni razvoj posameznika. Razvite so bile različne dihalne vaje in gibi, ki temeljijo na povezanosti makro- in mikrokozmosa. Gre za teorijo o vesolju, ki se je porodila iz kozmološkega modela trojstva: neba, zemlje in človeka, v katerem morajo biti vsi trije dejavniki med seboj uravnovešeni in v harmoniji. V iskanju ravnovesja v vsem, se Taoisti ravnajo po konceptu, znanem kot Ying in Yang, dva univerzalna nasprotja, ki se nenehno dopolnjujeta in en brez drugega ne obstajata.
Konfucijanska filozofija je bolj usmerjena v praktične moralne nauke in medsebojne odnose med ljudmi kot v posameznika samega. Konfucijanstvo poudarja negovanje petih načel imenovanih tudi pet vrlin. Te so: 🔸 človečnost, 🔹 pravičnost, 🔸 lojalnost, 🔹 strpnost in 🔸 poštenost. Konfucijanski nauk je bil za svoje čase zelo napreden. Konfucij je učil, da je ljudstvo pomembnejše od vladarja in da lahko le-tega tudi vrže s prestola, če deluje krivično. Prestol po njegovem mnenju ne bi smel biti deden, ampak bi moralo biti ljudstvo tisto, ki izmed vrst najbolj izobraženih in moralno neoporečnih, tj. kultiviranih učenjakov izvoli vladarja. Nenehno iskanje znanja in nenehno prizadevanje za osebno izpopolnjevanje je eno izmed temeljnih načel konfucijanizma. Popolnoma ista načela so del osnovnih temeljev kung fuja.
Moč udarca izvira iz potiskanja tal z nogami, nadzira ga pas (Dantian, križ, ledvice itd.), projicirajo pa ga roke (lahko tudi stopala, odvisno od situacije). Če želite torej ustvariti več moči, je potrebno razumevanje poti sile skozi telo. Gibanje se izvaja s pomočjo celotnega telesa z naravnimi refleksi, instinktom, namenom in učinkovito koordinacijo. In kar je najpomembneje, trening poudarja umetnost prilagajanja (s čimer se ne omejimo na samo eno obliko gibanja), tako se lahko hitreje prilagodimo različnim situacijam.
Razumevanje Yina in Yanga je bistvenega pomena za vsakega kung fu praktikanta. Je razumevanje vseh dvojnosti, ki jih lahko primerjamo z mikrokozmosom (človek) in makrokozmosom (vesolje). Dvojnosti, ki se razlagajo kot soodvisna in komplementarna nasprotja (eno odstranite, druga pa postane nesmiselna; eno zanemarite, druge pa ni mogoče dojeti). Yin in Yang v praksi kung fuja pomeni, da nič ni stalno; od jina do janga in janga do jina. Te energije se kažejo v številnih dualnostih oz. nasprotij, kot so trdo in mehko, hitro in počasno, vdih in izdih, visoko in nizko, razširjeno in stisnjeno. Tako lahko človeško telo uporabljamo kot kanal namenjen izražanju teh sil. Moč je vidna v spremembi; trenutek med gibanjem in neaktivnostjo. Potrebno je najti ravnovesje med obema in se ne osredotočati le na en vidik, ki bi omejeval razumevanje. Vsak udarec in brca Kung fuja sledi zakonom cikla Yin-Yang. Tradicionalne borilne veščine so pot osebnostne rasti, katere izraz je razumevanje teh dveh skrajnosti.
Tradicionalne borilne veščine so najboljši sistem za celovit psihofizični razvoj posameznika. Mnogi se osredotočajo samo na borbeno plat, ki je sicer pomembna in jo je vsekakor dobro poznati in utrjevati, vendar pa to ni edina stran borilnih veščin. Cilj ni biti najboljši na tekmovanju ali izvajati najlepše gibe. Vedno bo obstajal nekdo, ki te lahko premaga. Večni zmagovalec ne obstaja. Pri kung fuju se je to izrazilo v razvijanju fizične in duhovne samokultivacije. Rezultat je edinstvena sinteza borilnih, terapevtskih in duhovnih ciljev. Praktikante ni več zanimala samo borba. Namesto tega so se preusmerili tudi v zdravstveni vidik in hkrati to povezali z duhovno realizacijo. Tako so se razvili številčni kung fu stili vsak s svojim namenom in zgodovino.
Prejemanje in oddajanje sile udarcev je življenjski vzorec, začenši s kljubovanjem gravitaciji s hojo in gibanjem po okolici. Čar je v spoznavanju mehanike delovanja telesa kot celota, saj je naše telo ena od najbolj kompleksnih poznanih struktur v naravi; aktivna, radovedna in obenem ranljiva, ogrožena od zunanjih dejavnikov in tudi nas samih, naših odločitev in trenutnega mentalnega stanja. Kung fu postavlja integriteto v gibanje kljub obremenitvam in kot orodje pomaga ugotavljati, zakaj je ena roka šibkejša kot druga, zakaj se pojavlja bolečina v hrbtu, zakaj je vrat napet. Slednje se slej kot prej odražajo tudi mentalno in obratno. Taka spoznanja so življenjskega pomena in dragocena pridobitev za posameznika in posledično tudi za družbo.